*the text is in English, German and Slovenian

Author: Robert Petrič
Proofreading: Petr Jandáček

Summary
In this paper we try to present the book Slavus Venedus Illyricus by Hacquet. The work annotates and investigates the received knowledgeabout origins and customs of the so called South Slavs. The definitions, which the author applies to the »Nation« which he investigates conform well to the qualities of the authochthonous Slavs.

Key words: History, Ethnology, Religion.

Belsazar or Balthasar Hacquet (always signed as B. Hacquet) was born 1739 or 1740 in Brittany (France) and died 1815 in Vienna. His life's work was largely dedicated to the study of identity and expansion of the Nation of the Slavs. Thus we can read in his address to the monarch, at the beginning of the book Slavus-Venedus-Illyricus[1] :
»/.../ Since this expansive Nation of Slavs comprises two thirds of the population of all emperor states I deemed it prudent to devote as much study as possible to these peoples. The opportunity presented itself in the form of my 43-year military and civil service by the Royal House.«
»/.../ Da die so ausgebreitete Nation der Slaven zwey Drittheile der Bevölkerung aller KaiserStaaten ausmachen, so dachte ich es sey sehr zweckmäſsig, diese Völker so viel möglich zu studieren, wozu ich um so mehr Gelegenheit bekam, durch meine dreyundvierzigjährige Militair - und Civildienste bey dem Erzhause.«

Hacquet entered history as an Ethnologist, Physician, natural scientist and a mountain climber. He lived mostly in Idrija (Slovenia) in addition he was active in Ljubljana as anatomy professor, in Lvov as natural science and in Krakow as chemistry professor and botanist. In 1782 he conquered the highest peak of today's Slovenia - Triglav, and can therefore be called as one of the first alpinists. Julius Kugy’s statement confirms, that this was indeed a great achievement: »what Saussure was for Montblanc, that’s what Hacquet represented for Triglav«.[2]

The history of the Slavs
For our readers Hacquet’s research project on the Slavs is profoundly interesting. In the aforementioned work (Slavus Venedus Illyricus), though it was criticised for shallowness, he concerns himself with original history. In the introduction he begins with promulgation:

»For the last 40 years I have lived amongst the more spread than the Arabs ever, great and powerful nation of the Venedi, Winds /or Wends/, Sclavenes or today's Slavs. This people, who had their primary source in Europe at the borders of Italy or the Venetian and Tyrolian region in the west, (in former times this land was known as Cárnia) spread wide further into Rhaetia, Suevia and certainly to Franconia; see an example of the first country a).

a) Oryctographia carniolica 3ter Theil Vorrede S. X. Leip. 4ter Th. C. f. 1778-89, man siehe auch in dem Bande Mappa Litho Hydrographica nat. Sla. Ad occidentem solem sitae. Ferner physikalisch-politische Reise aus den dinarischen in die norischen Alpen im Jahre 1780-83. 2. Th. Leip. 1785. 8. mit Kupf.

This nation /…/ was designated by most writers as Wends or Winds /… they/ reffered to themselves as Slavenci. Now this people extends of above mentioned countries on the left or eastern bank of the Adriatic sea downward beside Albania and backwards northward to the polar sea, from there they are more or less extended, but nevertheless they are dominant over Kamchatka or Steinwarth to Aleutian islands, and to North America. From these facts it is to be seen, that the famous Romans did not measure-up to today's Slavs when compared to the areas they settled. Only very little of Asia and Africa was subjected to its /Roman/ rule, since the Slavs of the Russian realm occupied more territory, than China. And what about the Austrian, Turkish, and partly the Prussian state in the north-east? Doest the first not consist merely of Slavs? Only 2 to 3 million Hungarians d) and foremost as many Teutsche /Germans/ are the only peoples, who are mixed with the Slavs under the Austrian supremacy. Emperor Karl IV knew the conditions of his realm since he required in his aurea Bulla cap. 3, that each prince should speak good Wendisch, with the intention to make it a governing language. Also the immortal Joseph II. posed the question to the Ministers at the beginning of his reign as to which language should be common languageof the realm - Slavic or Teutsch /German/? It stayed by the last /German/. Whether this was an advantage for the state is another question: for a negative /answer/ many arguments are present.

d) Schloetzer allgemeine nordische Geschichte. Seite 249. 4to. Halle 1771.«[3]

»Es sind bereits 40 Jahre, daſs ich mit der groſsen, mächtigen und mehr als jemals die Araber ausgebreiteten Nation der Veneden, Winden, Sklavenen oder heutigen Slaven lebe. Dieses Volk, welches dermalen in Europa seinen Anfang an den Grenzen Italiens oder des venetianischen und tiroler Gebieths in Westen nimmt, (vor Alters begrift man diese Länderstrecke unter den Namen Cárnia) hat sich durch solches noch weiter nach Rhätien, Suevia, und ohne Zweifel bis Franken erstreckt, wie ich ein Beyspiel vom ersten vom ersten Lande gegeben habe a).

a) Oryctographia carniolica 3ter Theil Vorrede S. X. Leip. 4ter Th. C. f. 1778-89, man siehe auch in dem Bande Mappa Litho Hydrographica nat. Sla. Ad occidentem solem sitae. Ferner physikalisch-politische Reise aus den dinarischen in die norischen Alpen im Jahre 1780-83. 2. Th. Leip. 1785. 8. mit Kupf.

Diese Nation /.../ wurde von den mehresten Schriftstellern mit dem Namen Wenden oder Winden belegt, /... sie haben/ sich den Titel Slavenci /... gegeben/. Jetzo erstreckt sich dieses Volk von den oben erwähnten Ländern an dem linken oder östlichen Ufer des adriatischen Meers abwärts neben Albanien und rückwärts nach Norden an das Eismeer fort, von da mehr oder weniger ausgebreitet, aber doch herrschend über Kamtschatka oder Steinwarth zu dem aleutischen Inseln, und nach Nord-Amerika. Aus diesen ist zu ersehen, wie die so sehr ausgeschrieenen Römer gegen die heutigen Slaven im Betriff des Erdraums eingeengt waren. Nur sehr wenig von Asien und Afrika war ihrer /Römisher/ Herrschaft unterworfen, da hingegen die Slaven des russischen Reichs mehr Oberfläche, als China einnahmen. Und wo bleibt nun erst der österreichische, turkische, und zum Theil der preusische Staat in Nord-Osten? Besteht ersterer nicht beynahe blos aus Slaven? Nur 2 bis 3 Millionen Ungarn d) und eben so viele Teutsche, sind die einzigen Völker, welche unter der österreichischen Bothmäſsigkeit stehenden Slaven, gemischt sind. Kaiser Karl IV hat den Stand seines Reichs sehr wohl gekannt, da er in aurea Bulla cap. 3 verlangte, daſs jeder Kurfürst die wendische Sprache fertig reden solle, in der Absicht, selbige zu einer herrschenden Sprache zu machen. Auch der unsterbliche Joseph II. soll bey Anfang seiner Regierung die Frage an seine Minister gemacht haben; was für eine Sprache in seinem Reiche allgemein eingeführt werden solle, slavisch oder teutsch? Allein es blieb bei der letztern. Ob dies zum Vortheil des Staats gereiche, ist eine andere Frage: für das Negative sind viele Grunde vorhanden.

d) Schloetzer allgemeine nordische Geschichte. Seite 249. 4to. Halle 1771.«


Hacquet že na začetku navede različna imena za Slovane, in sicer Venedi, Vendi, Vindi, Sklaveni in Slaveni (originalno besedilo - prevod je nekoliko prirejen) in jim pripiše obsežno območje poselitve. Kar pa je najbolj zanimivo, je to, da začetek tega naroda išče prav v osrčju Alp, v stari Karniji, narodnostno območje pa naj bi segalo vse do Švice (Retija)! Njihovo obsežno poselitev opisuje tudi v svojem, 18. stoletju, ko piše, da avstrijsko državo (približno območje kasnejše Avstro-Ogrske) in delno nemško ozemlje poseljujejo skoraj izključno Slovani. To podkrepi tudi z manj znanima podatkoma o skorajšnji uvedbi uradnega vendskega ali slovanskega jezika za časa vladanja Karla IV. In Jožefa II.

Avtor se je precej posvečal tudi posameznim regijam in njihovim običajem. Iz tega dela so zanimivi predvsem naslednji citati:
Stran 19[4]:
»Krajnci
Ti Krajnci, pred časom sicer imenovani Gorantanci, Gebirgländer /Goro-deželani/, Gorenci ali Oberländer /Gornje-deželani/ /.../.«
»Krainer oder Krainze
Diese Krainer, sonst vor Zeiten Gorantaner, Gebirgländer, Gorenzi oder Oberländer genannt /.../.«

Gorantanci, ki jih tukaj omenja, so po imenu na moč podobni koroškim Korotancem, katerih poimenovanje mnogi venetologi izvajajo iz korenov kar, čer in stan, iz katerega izhaja beseda gora. Četudi etimologija ni povsem jasna, pa je takšna razlaga vendarle bolj logična od izvajanj iz keltske besede kara (skalnat), saj je keltščina v sodobnejših oblikah težko oblikovala kompaktno in obširno območje alpskih gorskih imen (Karnijske Alpe, Karavanke, Krn ...). Morda so si v preteklosti Korošci in Gorenjci bili vendarle bolj sorodni kot danes!?

Stran 41:
»Istriani ali Istri (Istriane)
/.../ V obalnih mestih živijo Benečani ali Italijani, pretežni podeželski prebivalci pa so zgolj Slovani /.../«
»Istrianer oder Istrier (Istriane)
/.../ Die mehresten Landleute sind bloſse Slaven, aber in den Stadten der Seeküste Venetianer oder Italiener /.../«

Precejšen dokaz za Hacquetovo nepristranost je prav to, da je poznal podeželsko prebivalstvo. Le-to pa je v njegovih očeh v tistem času tudi v Istri bilo pretežno slovansko. To je le eden od mnogih tihih namigov o slovanskem poreklu srednjeveškega in morda celo staroveškega prebivalstva tega območja!

Stran 99:
»Liburni ali Liburnci
Liburni so na pol Iliri, saj so še zmeraj precej pomešani z Wendi, katerih jezik delno govorijo.«
»Liburner oder Liburnci
Liburner sind halb Illyrer, da sie noch sehr mit Wenden vermischt und zum Theil von den letztern die Sprache haben.«

Ste se morda spraševali od kod ijekavski dialekt v imenu Reka (Rijeka), kljub dejstvu, da je včasih bila imenovana brez samoglasniške skupine ij? Delni odgovor nam nudi prav zgornji odlomek o Liburnih, ki naj bi bili precej pomešani z Vendi (torej s Slovenci). Današnje ime je zagotovo novejši asimilacijski vpliv.

Stran 199:
»Slavonci (Slavonier oder Slavinier (Slovenecz))
Današnja Slavonija, Slavenskazeme, al Szlovensko Kralyesztvo /.../.«
»Slavonier oder Slavinier (Slovenecz)
Das heutige Slavonien, Slavenskazeme, al Szlovensko Kralyesztvo /.../.«

Z etnološkega in zgodovinskega vidika gre za zelo pomembno pričanje o izpeljankah in verjetni izgovorjavi imena te pokrajine. Vse to kaže, da je Vramčevo poimenovanje »Szlovenczev«[5] (iz 16. st.) bilo avtentično in se je zagotovo nanašalo najmanj na širše območje današnje Slavonije.

Pogled na religioznost Slovanov

Image
Slika 3: Carica vazduha vodi i zemli

Hacquet je do religioznosti Slovanov bil precej kritičen. V poglavju o religiji jim očita vraževerje, nerazsvetljenost, pretirano poveličevanje svetnikov, ki je po njegovem mnenju plod popuščanja Cerkve. O tem se je podrobneje razpisal tudi Jurij Fikfak,[6] z Inštituta za slovensko narodopisje. V oči pa še najbolj bode omemba Marije, ki je predstavljena kot kraljica elementov, in naj bi kot takšna predstavljala nekakšen prehod iz starodavnega čaščenja boga Triglava. Prav tako kot pri čaščenju slednjega ji je namreč pripisal gospostvo nad tremi elementi, čeprav je ob tem uporabil vinjeto (slika 3), ki je sicer bila v uporabi pretežno med SV Slovani, in zraven zapisal:

»Glejte tudi vinjeto ob začetku tega Uvoda, kjer je Marija predstavljena kot gospodarica vseh prvin, tako kot staroslovansko triglavo božanstvo Triglav, kateremu se pripisuje gospostvo čez zrak, zemljo in vodo« (Hacquet 1801-1808, 1: 12).«
»Man sehe die Vignette zu Anfang dieser Einleitung, wo Maria als die Beherrscherin aller Elemente vorgestellt ist, so wie die dreyköpfige Gottheit Triglav der alten Slaven, der man die Herrschaft über Luft, Erde und Wasser zuschrieb« (Hacquet 1801-1808, 1: 12).«

Zaključek
Hacquetovo pisanje zelo verjetno odraža avtentično, neskvarjeno sliko tedanjega časa. Kot takšno nam nudi čudovit vpogled na umeščenost Slovanov v alpski in balkanski prostor. To pa niti malo ne namiguje na kakršnokoli množično preseljevanje v zgodnjem Srednjem veku - očitno gre za nasprotno; Slovani so prav tu - v osrčju Alp - imeli svoj začetek. O tem po Hacquetu ni niti trohice dvoma.

[1] Abbildung und Beschreibung der Südwest und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven (Leipzig: Im Industrie-Comptoir. 1801 (NUK-U 466608; NUK 464777).

[2] Die Erschliessung der Ostalpen, III. Band: Die Centralalpen östlich vom Brenner und die südlichen Kalkalpen,
unter Redaction von Prof. Dr. E. Richter, herausgegeben vom Deutschen und Österreichischen Alpenverein, Berlin, 1894.

[3] B. Hacquet, Veneti - Iliri - Slovani (slovenil R. Švajgar), Branko d. o. o., Nova Gorica 1996, str. 60.

[4] Abbildung und Beschreibung der Südwest und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven (Leipzig: Im Industrie-Comptoir. 1801 (NUK-U 466608; NUK 464777), prevod R. Petrič.

[5] A. Vramec, Kronika, Ljubljana 1578.

[6] J. Fikfak, O Hacquetovih upodobitvah in opisih drugega, Hacquetia 2/2, 2003, str. 37-48, glej tudi http://www.zrc-sazu.si/isn/Publikacije/FikfakHacquet.pdf.
_________________
http://slovenaveda.blogspot.com/
http://slovenaveda.proboards98.com/

If only closed minds would come with closed mouths.